Za svoje zdravje in zdravje naših otrok smo pripravljeni marsikaj žrtvovati in tako večkrat v tej želji, da bi se čim bolj zavarovali pred grozečimi boleznimi počnemo stvari, ki nam bolj škodijo kot koristijo. Da prevečkrat posegamo po antibiotikih, čivkajo že ptički na oknu lekarne, premalo pa je opozoril o tem, da antibiotiki začasno, lahko pa tudi trajno poškodujejo naš imunski sistem. Incidenca avtoimunskih bolezni kot je naprimer astma strmo narašča in dokazano je, da so pogostejše med tistimi otroci, ki so bili že v prvem letu življenja zdravljeni z antibiotiki. Dobro je poznano tudi dejstvo, da se na zdravila ne odzivamo vsi enako – večini ljudi je penicilin bližnjica do zdravja, medtem ko je lahko nekaterim bližnjica do smrti. Kar torej nekoga ozdravi ali zavaruje, lahko drugega resno poškoduje. Zanimiv tak primer so tudi cepiva – večini pomenijo poceni varovalko pred nalezljivimi boleznimi, nekaterim s kakšno imunsko pomanjkljivostjo pa lahko povzročijo resne zdravstvene zaplete ali celo smrt. Še posebej je to problematično pri otroških cepivih, ki so v Sloveniji obvezna, saj nam dojenčki niti ne morejo povedati, kakšni stranski učinki so jih prizadeli. Številni starši (po eni ameriški anketi kar 60%) pa prav toksične sestavine cepiv krivijo za razvoj avtizma pri njihovih otrocih.
Smo ravno v sezoni cepljenja proti gripi, že nekaj časa pa smo priča intenzivnim promocijskim akcijam za cepivo proti HPV. Komu torej verjeti na trgu medicine? Komu zaupati svoje zdravje? Starosta slovenskega zdravstva prof. dr. Miha Likar je gotovo pravi naslov za taka vprašanja in pred kratkim sem z njim posnel zanimiv pogovor o njegovem preteklem delu, izkušnjah in stališčih do nekaterih aktualnih vprašanj. Eno največjih imen našega zdravstva in „mož tisočletja“ po mnenju bibliografske družbe univerze v Cambridge-u, nam je natočil čistega vina in od nas je odvisno, če bomo nazdravili…
Prva naloga zdravnika je, da ne škoduje!“ – z očetom znanstvene medicine Hipokratom se prof. Likar glede tega popolnoma strinja in mnenja je, da mora to načelo veljati tudi na področju varovanja pred nalezljivimi boleznimi. Zato tudi ni zagovornik prakse, da se morajo vsi cepiti, da bi zaščitili posameznika, temveč pravi: „Bistvo je, da posameznika zavarujemo, potem so vsi zavarovani…“ V zadnjem času na tem področju najbolj buri duhove cepivo proti HPV. Nekatere bolj ali manj pristojne organizacije se zavzemajo, da bi država čim prej uvedla organizirano cepljenje – zaenkrat na prostovoljni osnovi. Prof. Likar pravi, da svojim otrokom in vnukom tega cepljenja ne bi svetoval: „Preizkus, ki so ga proizvajalci cepiva opravili na nekaj deset tisoč žensk, je zelo ugodno govoril v korist cepiva, vendar pa vseeno mislim, da je še nekoliko prezgodaj za pravo oceno. Nimamo odgovorov še na številna vprašanja – naprimer kaj se zgodi, ko mine daljši čas od cepljenja. Čisto hipotetično, kaj če se bo pri cepljenih ženskah pogosteje začel pojavljati rak? Problem je tudi število teh virusov – v cepivu so oslabljeni virusi štirih tipov HPV, znano pa je, da obstaja preko petdeset različnih tipov HPV. Če naj država uvede brezplačno cepljenje, je zopet vprašanje, koga sploh cepiti – samo deklice ali tudi fantke. Nekateri zelo poudarjajo primer Avstralije in Nove Zelandije, kjer cepijo skoraj rutinsko zlasti deklice pa tudi fantke, vendar mislim, da moramo biti tukaj malce konzervativni, da vidimo, kako se bo stvar razvijala. Ne vemo tudi še, kolikokrat bo potrebno cepiti, koliko časa bo cepivo učinkovalo, saj skoraj vsa cepiva učinkujejo samo določen čas. Trenutno je še toliko vprašanj… Je pa res, da sem malce konzervativen, ker ni bilo še nobenega uvajanja novega cepiva, da ne bi na začetku kakšne nesreče povzročilo. Poliomielitis… da ne govorim o influenci – na začetku je treba biti malo bolj previden!“
Profesor dr. Miha Likar pravkar pričakuje izid njegove stote knjige in zaradi izkušenj, ki si jih je pridobil v tujih raziskovalnih inštitutih in s svojim delom na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo je precej knjig namenil prav cepivom. V eni izmed njih je zapisal, da so cepiva popolnoma varna za imunsko kompetentne ljudi. Zato je na mestu vprašanje – kdo pa ni imunsko kompetenten, kako to vedeti, koliko je takih, kako jih prepoznati? „To ne moreš vedeti. To lahko sklepaš, če ima nekdo pogoste kožne ali dihalne infekcije – ta ima mogoče neko inkompetenco. Večkrat je to posledica kakšnih zdravil, ki lahko vplivajo na imunsko kompetenco. Človek, ki daljši čas jemlje neka zdravila in potem dobi neko infekcijo ali cepivo, mu to lahko povzroči bolezen. V normalnih okoliščinah se ne bi nič zgodilo, če pa je s strani imunosti kakšna pomanjkljivost, pa lahko nastane cel hudir.“ Vprašanje, ki še nima ustreznega odgovora, je tudi, če je lahko tudi avtizem eden izmed teh hudirjev, ki se včasih pojavi po cepljenju. Če vemo, da lahko človek od cepiva umre, potem ne moremo izključiti neke manjše škode na zdravju, pa naj bo to avtizem, paraliza… „Ne, ne moreš izključiti. Ne moreš…“ pravi prof. Likar, dodaja pa, da so to že precej raziskovali, vendar pa tega še niso mogli potrditi. „Delali so zelo natančno in čeprav cepiva dostikrat kaj povzročijo, tega niso mogli dokazati.“
Zaradi zimskega časa je aktualno tudi vprašanje cepljenja proti gripi. Inštitut za varovanje zdravja priporoča, da se vsako leto cepijo vsi – od šestmesečnih dojenčkov pa do najstarejših generacij. Po dostopnih podatkih kaže, da cepivo proti gripi, ki bo letos na voljo v Sloveniji, ne vsebuje tiomersala, živosrebrove spojine, ki je zaradi močnih baktericidnih in fungicidnih lastnosti dodana nekaterim cepivom. Med strokovnjaki ni konsenza o tem, kolikšna je še varna meja vnosa živega srebra, prof. Likar pa je mnenja, da ga je v cepivu proti gripi premalo, da bi lahko zaradi akumuliranja v nekaterih človeških organih pomenilo resnejšo zdravstveno grožnjo. Vseeno pa se njegovo mnenje nekoliko razlikuje od priporočil IVZ: „Vsako leto se ne boš cepil. Starejši ljudje nekje na štiri do pet let, otroke cepit pa se mi zdi neumno. Pri nosečnicah in majhnih otrocih pa je sploh treba biti bolj previden, saj ne moremo natančno predvideti, kako se bo organizem odzval. Organizem ne deluje vedno tako, kot bi ti rad…“
O živem srebru kot o eni izmed najbolj toksičnih substanc je prof. Likar pisal v svoji knjigi Vodnik po onesnaževalcih okolja. Simptomi toksičnih učinkov živega srebra na človeka so lahko zelo podobni simptomom avtizma, zato bi bilo smiselno za oceno možnega vpliva živega srebra na razvoj avtizma opraviti ustrezne preiskave. Prof. Likar pritrjuje: „Se strinjam, absolutno se strinjam. Živo srebro je treba obravnavati kot eno izmed škodljivosti. Več škodljivosti lahko deluje različno, lahko pa delujejo tudi skupaj, sinergično – pri tem je učinek lahko precej hujši kot le seštevek učinkov, lahko je mnogokratnik učinkov.” Nekateri tako opisujejo skupno delovanje živega srebra in aluminija in tudi prof. Likar meni, da je to možno, saj je tudi aluminij razmeroma strupen, človek pa se z njim srečuje vsepovsod.
V Sloveniji imamo zaradi petstoletnega obratovanja idrijskega rudnika strokovnjake z bogatimi izkušnjami. Prim. dr. Alfred B. Kobal je dolga leta skrbel za zdravje idrijskih rudarjev, sodeloval pri več raziskavah s področja toksičnih učinkov živega srebra na ljudi, v zadnjem času pa se je posvetil tudi avtizmu. Predlagal je nekatere preiskave, s katerimi bi ocenili možen vpliv živega srebra na razvoj avtizma in to tudi obširno utemeljil. O tem prof. Likar: „Stališča dr. Kobala so čista studenčnica, ni kaj oporekati. Ima zelo stvarne ideje – pošten, dober znanstvenik je.“ Njegove predloge je pozitivno ocenil tudi kolegij zdravstvenega ministra dr. Bručana, vendar pa se predlaganih preiskav še vedno ne izvaja v Sloveniji, temveč starši na lastne stroške pošiljajo vzorce na analizo v tuje laboratorije. Zakaj??? Ker zdravniki na Pediatrični kliniki predlaganih preiskav zaenkrat še ne podpirajo: „Zaradi strokovnega prepričanja in zavez, ki jih nam nalagajo deontološki kodeksi in medicinska zakonodaja, svetujemo in delujemo po načelih in spoznanjih z dokazi podprte medicinske stroke…“
Kaj pa korist bolnika, ki je najvišja vrednota medicine ?
19.1. 2009
Danilo Koren