Leta 2005 je moj sin dobil diagnozo avtizem in začel se je lov za odgovori. Domače literature o tej temi skorajda ni bilo, v tujini pa se je kar dogajalo. Številne raziskave, strokovni posveti in konference, poskusna zdravljenja, pričevanja staršev, video posnetki otrok z avtizmom, uradna medicina in alternativni pristopi, vzroki in terapije… V tujini torej vse mogoče, pri nas pa nič od nič. Ko sem leta 2006 nevrologinji postavil vprašanje o težkih kovinah in živem srebru, mi je omenila strokovnjaka s tega področja, ki je v Idriji skrbel za rudarje – dr. Alfred B. Kobal. Hitro sem navezal stik in odprl se nam je en nov svet – svet strokovnjakov in raziskovalcev z različnih področij, ki jih je avtizem zanimal in ki bi želeli tudi v Sloveniji narediti korak naprej.
Dr. Kobal je za sina napisal mnenje, katere preiskave bi bilo smiselno opraviti, da bi lahko ocenili možno povezavo avtizma in težkih kovin. Na Pediatrični kliniki so to zavrnili, češ da se teh preiskav pri avtizmu ne dela – da to ni v skladu z EBM načeli z dokazi podprte medicinske stroke. Zato sem mnenje poslal na Ministrstvo za zdravje, saj zdravstvenih težav nove in neraziskane bolezni pač ni mogoče zdraviti po načelih in starih dokazih uradne medicine – terapije je potrebno šele preizkusiti in dokaze potrditi… Ministrstvo se je pozitivno odzvalo in začeli smo z laboratorijskimi preiskavami. Prvi rezultati so že kazali v smeri, ki jo je predvidel dr. Kobal, vendar pa je kmalu potem še Razširjeni strokovni kolegij za pediatrijo zavzel stališče, da te preiskave niso primerne za otroke z avtizmom.
In tako smo bili spet na začetku in hkrati tudi na koncu… Pediatri so zmagali proti toksikologom in raziskovalcem z 1:0, v resnici pa so najbolj izgubili naši otroci… Ob tem naj omenim eno zanimivost… Ko je Slovenija ugotovila, da o avtizmu ne ve dovolj in poslala prvo pediatrinjo na specializacijo v ZDA leta 2004 – prav istega leta je dr. Jeff Bradstreet predstavil svoje stališče o avtizmu na Institute of Medicine, v katerem je svoje trditve opiral tudi na raziskavo živega srebra, v kateri je dr. Kobal sodeloval z ekipo iz Inštituta Jožef Stefan (Falnoga I, Stibilj V, Horvat M). Torej so v ZDA že leta 2004 vedeli, da imamo v Sloveniji ljudi, ki bi jih bilo smiselno vključiti v raziskave avtizma, pri nas pa jih še vedno zavračamo… Tako smo potem jeseni leta 2007 ocenili, da bi bili verjetno uspešnejši v dogovorih s pediatri, če bi imeli za seboj večjo maso staršev v povezavi s strokovnjaki in raziskovalci. Odločili smo se za ustanovitev društva in ta dogovor podpisali 25. 1. 2008. Že v aprilu istega leta je prof. dr. Joško Osredkar pripravil pregled izvidov iz tujih laboratorijev, ki ga je potrdil Razširjeni strokovni kolegij za laboratorijsko diagnostiko Strokovna presoja laboratorijskih izvidov in preveritev referenc laboratorijev. Ta dokument je še vedno zelo aktualen… Tudi dr. Kobal se je temeljito posvetil avtizmu in Zdravstveni vestnik je leta 2009 objavil njegov prispevek Možni vpliv živega srebra na patogenezo avtizma. V naslednjih letih je dr. Kobal sodeloval še pri raziskavi porfirinov skupaj s prof. dr. Joškom Osredkarjem, svetoval družinam in delil svoje znanje na seminarjih in okroglih mizah. Začel je pripravljati vsebino za obsežno knjigo o možnih vzrokih avtizma, žal pa je ni uspel dokončati – med epidemijo korone leta 2021 se je za vedno poslovil od nas. Hvala dr. Kobal! Brez vas našega društva ne bi bilo.
D.K.