Avtizem je nalezljiv

Očitno je v naslovu kar nekaj resnice – ko se ljudje iz oči v oči srečajo z avtizmom, začnejo v začaranem krogu informacij in dezinformacij ponavljati nerealne stereotipe. Na smetišču medicine je tako končalo že precej stereotipov o avtizmu ( pervalenca se je povečala, ker se je spremenilo kriterije za diagnozo, za avtizem so krive hladne matere s svojim hladnim odnosom do dojenčka, avtizem je progresivna motnja, avtisti niso sposobni čustev, se ne spontano učijo, ne znajo posnemati, nimajo domišljije, ne razumejo šale, za avtizem ni zdravila, avtizem ni bolezen, ampak nekakšno „blaženo“ stanje kot nosečnost, cepiva so varna, saj povezava cepiv z avtizmom ni dokazana, tudi ni dokazano, da bi pomagale diete, vtaminsko-mineralni dodatki, encimi……).

Na žalost kaže, da so se avtizma nalezli tudi v eni izmed organizacij staršev avtističnih otrok. V njihovem televizijskem spotu bi težko bolj usekali mimo, čeprav je izrečen samo en stavek: „Nekateri se celo življenje trudijo biti nekaj posebnega – mi se takšni že rodimo“.  Nehigiensko je sploh primerjati želje zdravih ljudi, da bi bili nekaj posebnega s simptomi hude bolezni, hkrati pa je zelo zavajajoča tudi trditev, da so se taki že rodili. Dandanes se prvi znaki avtizma v večini primerov začnejo kazati šele po letu in pol popolnoma normalnega razvoja.

V svetu se intenzivno preiskuje različna področja – genetika, okolje, prehrana, presnova…, vendar pa še vedno ni znan potek bolezni, kako in kateri faktorji jo sprožijo, kako in katera področja možganov prizadene, kdaj in zakaj se motnja pojavi – je že prirojena ali nastane zaradi spleta okoliščin po rojstvu ( bolezni, cepljenja, prehrana, izpostavljenost okoljski onesnaženosti …). Vsesplošna trditev je, da avtisti okolico in dogodke doživljajo kot posamezne puzzle in da je njihov glavni problem, kako te puzzle združiti v celoto. Še en stereotip, ki pa je resničen – vendar bolj za tiste, ki avtizem preučujejo. Vse doslej opravljene preiskave so kot delčki sestavljanke, nobenemu ni še uspelo sestaviti celotne slike in zaenkrat ni še jasno niti to, ali so dosedanja spoznanja delčki iste sestavljanke ali pa so med seboj pomešane različne sestavljanke. Skratka nič oprijemljivega. Kljub temu pa uradna medicina trdi, da so otroška cepiva popolnoma varna.

Če bi parafrazirali starogrškega misleca, bi se ta izrazil nekako takole: „Vem, da nič ne vem in da so cepiva varna“. In to cepiva, ki vsebujejo:

  • Živo srebro, kateremu je že dolgo rezervirano mesto med prvimi petimi najbolj strupenimi snovmi na svetu … ki mu je dokazano: da so njegova tarča možgani in živčni sistem, da povzroča nevrološke motnje, oslabi imunski sistem, da je kancerogen…Spisek bolezni, ki so povezane s toksičnostjo Živega srebra v odvisnosti od izpostavljenosti, je neverjeten:
  1. Japonska, Minamata – od 1950 naprej zaradi prehranjevanja z ribami z visoko vsebnostjo metilživegasrebra: smrt dojenčkov, cerebralna paraliza, mentalni zaostanek, motnje vida, sluha, govora, motnje motorike, vnetje dlesni in slinjenje, otrple roke, noge in jezik, ataxia in dyspraxia (motnje koordinacije gibov, nehotene kretnje…), dysarthria in aphazija ( motnje govora – gibanja čeljusti in jezika, dihanje, fonetika, artikulacija…), čustvena nestabilnost od evforičnosti do depresije, zmedenost, epilepsija, srčna aritmija, zaspanost, povečano število smrti zaradi raka na jetrih pri moških, vrtoglavica, brezvoljnost, zožanje vidnega polja, nemirnost, nasilnost, nagnjenje h kričanju, pospešeni procesi staranja in s tem nezmožnost za opravljanje dnevnih opravil hranjenja, oblačenja, umivanja,… simptomi zastrupitve so se pokazali z zakasnitvijo tudi do petnajst let.
  2. Irak – 1955/56, 1959/60 in 1971/72 zaradi uporabe za prehrano semenskih žit, ki so bila tretirana z metilživimsrebrom: smrt, cerebralna paraliza, slabost, ataxia, parestezija, mentalni zaostanek, zakasnitev razvoja govora in hoje pri dojenčkih, motnje vida, govora, sluha in motorike, statistično manjše število nosečnosti … Z meritvami vsebnosti Živega srebra v laseh, se je dokazalo odvisnost simptomov od kocentracije Živega srebra. Simptomi zastrupitve so se pokazali z zakasnitvijo od nekaj tednov do nekaj mesecev. Statistično so bili simptomi precej pogostejši pri fantkih.
  3. Idrija – zaradi vdihavanja hlapov v rudniku: smrt, krči in tresenje udov, vnetja dlesni in slinjenje, izpadanje zob, kašelj, astma, napadi vročine, motnje telesne drže, utrujenost, tesnoba, motnje vida, sluha in govora, psihične motnje, glavoboli, revmatična vročica, izguba apetita, zaspanost, pogostejši samomori, pogostejše bolezni ledvic, dihal in srca, pogostejši infarkti, depresija, introvertnost, rigidno čustvovanje, negativna samopodoba, posamezni simptomi zastrupitve so se pokazali tudi z večletno zakasnitvijo.
  4. Japonska, Saporo – rudarji še 15 let po prekinitvi izpostavljenosti Hg: tresenje rok, glavoboli, motnje govora, senilnost, izguba spolne želje, poslabšanje motorne koordinacije, poslabšanje reakcijskega časa in kratkočasovnega spomina
  5. Tuzla – delavci v tovarni izpostavljeni hlapom Hg: depresija, hipohondrija, schizoidnost, histerija, introvertnost, agresivnost, motnje koncentracije, zaznavanja in mišljenja, slabši kratkočasovni spomin, motnje psihomotorike, tresenje rok
  6. ZDA, Manhattan po 11/9/2001 –  gasilci, policija, prostovoljci in ostali izpostavljeni prahu, dimnim plinom in hlapom Živega srebra med reševanjem na pogorišču nebotičnikov: motnje vida, dihanja in prebave, psihoze, kožni izpuščaji, nespečnost, depresija, tesnoba, nemir, povečan krvni tlak, duševna otopelost, povečana telesna teža, pogosti glavoboli, problemi v družinskih odnosih
  7. Nova Zelandija, Ferski otoki, Sejšeli – več novejših preiskav o vplivu majhnih količin Metilživegasrebra iz rib: povišan krvni tlak, povišan srčni utrip, slabši izidi nevroloških testov, zakasnitev hoje in govora pri otrocih
  8. zastrupitve med raziskavami v laboratorijih: Živo srebro v organski ( metilni ) obliki so odkrili leta 1863 in več poročil je o zastrupitvah z njim: dva laboranta leta 1865 – odrevenelost rok, nog in jezika, iguba sluha, motnje vida, vnete dlesni, oteženo požiranje, slinjenje, najprej motnje kasneje pa popolnoma onemogočen govor, nemirnost in nasilnost, zmedenost in kasneje smrt ( prvi po dveh tednih, drugi pa po enem letu od pojava simptomov zastrupitve ). Profesorica kemije na Dartmouth College leta 1996 – simptomi so se začeli kazati šele po petih mesecih od zastrupitve, najprej kot motnje govora, hoje in ravnotežja , slabost, driska, bolečine v trebuhu in hujšanje. Kmalu je sledilo mravljinčenje v prstih, bliskanje v očeh, šumenje v ušesih, in še večji problemi z govorom, hojo, vidom in sluhom – po treh tednih pa že popolna neodzivnost na vidne in slušne dražljaje. Smrt po desetih mesecih od zastrupitve.
  9. nekaj primerov uporabe Hg v medicini: – od Kolumbovih časov pa do 20. stoletja so pacienti trpeli za hudimi stranskimi učinki različnih živosrebrovih soli, ki se jih je uporabljalo za zdravljenje sifilisa, zaradi izredne toksičnosti pa so hitro ukinili poizkuse zdravljenja sifilisa z Metilživimsrebrom, uporaba živosrebrovih soli v prvih desetletjih 20. stoletja v praških in mažah za mazanje dlesni dojenčkov ob prvih zobeh ( smrt, acrodynia – pink diseaze; simptomi: pordela lica in nos, motnje čustvovanja in spomina, nespečnost, zatekanje, srbečice, potenje, povečan srčni utrip in pritisk, slinjenje, izguba las, zob in nohtov, preobčutljivost na svetlobo, poškodbe ledvic in dihal, v odrasli dobi neplodnost ), začetek uporabe timerosala v cepivih leta 1930 ( leta 1943 objavljene prve preiskave o pojavu nove bolezni – po simptomih poimenovane avtizem )
  10. dalj časa trajajočo nizko izpostavljenost Živemu srebru povezujejo z levkemijo, Alzheimerjevo in Parkinsovo boleznijo, kot možne posledice delovanja na imunski sistem pa se omenja tudi astmo, diabetes, multiplo sklerozo, revmatični artritis, ALS, Rettov sindrom…
  • Aluminij, nevrotoksin, povezan z nevrološkimi okvarami, akumulira se v kosteh, kjer izpodriva Kalcij – demenca, encefalopatija, dializna encefalopatija, anemija, Alzheimerjeva bolezen, epilepsija, multipla skleroza, motnje koncentracije in spomina, ataxia, dysarthria, astma, upadanje miselnih sposobnosti, motnje psihomotorike, …
  • Formaldehid, baktericid, fungicid, kancerogen, alergen, zaradi specifičnega delovanja na aminokisline se ga uporablja za balzamiranje, draži oči, kožo in sluznice, povzroča glavobol in simptome astme, ob težji zastrupitvi zvišuje kislost krvi, povzroči zameglitev vida oz. popolno slepoto, smrt… Številne države uporabo zelo omejujejo, v EU pa razpravljajo celo o popolni prepovedi uporabe.
  • Fenoksietanol, baktericid, strupen ob zaužitju, inhaliranju, draži kožo in oči, lahko moti delovanje reproduktivnih organov, poškoduje živčni sistem, povzroča motnje govora ( nejasna govorica – požiranje zlogov ), glavobole, vrtoglavice, euforijo, omotičnost, razdražljivost, pozabljivost, motnje koncentracije, depresivnost…
  • viruse in bakterije: za nekatere izmed njih ( ošpice, oslovski kašelj, rdečke, HIB ) se ve, da ob zapletih lahko povzročijo poškodbe možganov in stroka  priznava kot enega izmed možnih vzrokov za avtizem okužbo z rdečkami v času nosečnosti…

Strokovnjak na področju cepiv dr. Miha Likar, ki je cepivom namenil kar nekaj knjig – hvalnic, je v eni svojih knjig o varnosti cepiv izrazil naslednjo trditev: „Cepiva so popolnoma varna za imunsko kompetentne ljudi“. Kaj pomeni kompetentnost pa nam lepo ilustrira primer penicilina – večini ljudi pomeni bližnjico do zdravja, nekaterim pa lahko pomeni bližnjico do smrti.

Zakaj je po vsem naštetem tako težko sprejeti, da je lahko nekaterim dojenčkom cepivo bližnjica do avtizma?

Nekateri postavljajo mejo varnosti za Živo srebro pri 0,1 mikrograma za kilogram teže na dan, vendar pa med strokovnjaki ni konsenza, če meja varnosti sploh obstaja, saj je dokazano, da je Živo srebro zaradi svoje tendence akumuliranja v možganih zelo nevarno tudi pri izredno nizkih količinah. Murphyev zakon poznamo: Če gre kaj lahko narobe, bo narobe tudi šlo! Ali za cepiva ne velja? Dojenčkom so bile s cepivi vbrizgane količine Živega srebra, ki so mejo varnosti večkratno presegale in to v času, ko se jim je možgansko krvna bariera šele formirala. V času najhitrejšega razvoja možganov – od mielinizacije naprej… Pri nekaterih so se potem pojavili simptomi, ki so zelo podobni, če ne kar identični tistim pri zastrupitvah z Živim srebrom. Skladno s pregovorom: Kar seješ, to žanješ. Čudno – prečudno, da medicina ne more prepoznati povezave? Morda…morda…morda pa te povezave noče prepoznati? Pomislek, ki sproži plaz težkih vprašanj.

Ali lahko  uradna medicina v imenu višjih interesov ( precepljenost prebivalstva ) odloča o zdravju, življenju in smrti naših otrok?

Ali nas lahko zdravstvene avtoritete vrnejo v davne čase, ko so znanim in neznanim demonom žrtvovali nedolžne otroke in device za višje cilje skupnosti?

Bomo za zaščito naroda pred epidemijo otroških bolezni uporabljali cepiva, ki jim mnogi pripisujejo krivdo za izbruh epidemije avtizma, čeprav je končno tudi v Sloveniji stroka priznala, da ni mogoče izključiti cepiv kot možnega vzroka za razvoj avtizma pri dojenčku?

Bo zdravstvo ostalo zadnja trdnjava, kjer še velja, da cilj posvečuje sredstva???

Ali lahko medicina zavzame stališče, kot da smo v sodnem sporu: cepiva so nedolžna (varna), saj jim še ni dokazana krivda?

Tudi v ZDA so CDC, FDA, NIH in še kdo že večkrat ovrgli možnost vzročne povezave med cepivi in avtizmom, vendar pa je ameriški kongres pod težo alarmantnih številk decemra 2006 namenil 1 bilion dolarjev za raziskave na področju avtizma in izrecno je navedeno, da se preišče tudi možne povezave z otroškimi cepivi !

Vsekakor je prav, da medicina in farmacija sodelujeta v skrbi za zdravje ljudi, vendar pa je nesprejemljivo, če  se postavi pacienta na drugi breg, pa naj si bo to zaradi visokih ciljev medicine, kot tudi ne zaradi dobičkov farmacevtskih družb. Če si sposodimo asociacijo iz pravne prakse: osebni zdravnik mora biti pacientov prvi odvetnik, v nobenem primeru s svojim ravnanjem ne sme škodovati njegovemu zdravju, z vsem svojim znanjem ga je dolžan po svojih najboljših močeh varovati pred vsemi možnimi boleznimi. S pacientom mora imeti zaupen odnos, z njim se mora posvetovati o tem, katere bolezni so glede na njegov psihofizični status zanj najbolj nevarne in jim mora posvetiti večjo pozornost. Od zdravljenja posameznega pacienta bi sicer lahko odstopil, v nobenem primeru pa ne bi smel prestopiti na nasprotno stran in zlorabiti informacij, ki jih je pridobil od pacienta.

Farmacevtski giganti imajo svoje odvetnike in absurd je, če jim tudi naši osebni zdravniki držijo ramo. Če farmacevtska firma razvije cepivo, ga mora prej ali slej preizkusiti tudi na ljudeh, vendar morajo ti sodelovati prostovoljno in po vnaprej dogovorjenih pogojih. Če država sprejme to odgovornost nase in uvede obvezno cepljenje za svoje državljane, mora nositi tudi odgovornost za posledice in najmanj, kar bi po zdravi pameti pričakovali od otrokovega osebnega zdravnika je, da ne bo zagovornik države ali farmacevtske industrije, temveč zagovornik otrokovega zdravja, sicer si ne zasluži imena osebni zdravnik; bolj primeren termin bi bil bolezenski uradnik. Še posebej to velja, če govorimo o cepljenju dojenčkov, ki tem postopkom  medicine niti ne morejo dati soglasja, kaj šele, da bi se jim lahko uprli. V vsaki normalni državi so najšibkejši člani skupnosti deležni največje pravne zaščite, zato je nesprejemlijivo, da so starši otrok, ki v imenu svojih otrok izrazijo nestrinjanje s takim ravnanjem uradne medicine oz. odklonijo sodelovanje pri teh postopkih, deležni šikaniranja. Dejstvo je namreč, da s tem z ničemer ne ogrožajo države in tistih, ki so se prostovoljno cepili, saj so ti ( če so cepiva res učinkovita ) že tako in tako popolnoma varni – v zgodovini pa še nobena država ni propadla zaradi nalezljivih bolezni.

Nič bolje ni, ko spregovorimo o možnih terapijah. S celega sveta prihajajo poročila o izboljšavah z uporabo raznih diet, raznih kombinacij mineralno-vitaminskih dodatkov, encimov, Omega 3 nenasičenih maščobnih kislin,  z izvajanjem postopkov za izplavljanje težkih kovin – zlasti Živega srebra … naša urdna medicina pa je zavzela stališče, da zdravila za avtizem ni in je vse, kar se trenutno uporablja za pomoč avtistom zgolj alternativna medicina. Če bi se uradna medicina skozi zgodovino vedno tako ortodoksno obnašala, bi še dandanes večino bolezni zdravili s puščanjem krvi. Paradoksalno je, da lahko uradna medicina plača otroku plombiranje mlečnega zoba, ki bo čez štirinajst dni izpadel ( zaradi vsebnost Živega srebra v zalivki s tem otroku celo bolj škodimo kot koristimo ), lepotne operacije ( večina ortodontskih posegov ), zagotavlja sredstva za kontracepcijo, metadon za narkomane … ne more pa plačati vitaminskega pripravka avtističnemu otroku ( ker še ni dovolj dokazov, da bi mu lahko pomagal ). Koliko zdravil je predpisanih, koliko operacij in preiskav je opravljenih brez dokaza – zgolj z upanjem, da bodo pomagale???

Ali medicina tako razume enakost pred zakonom?

Edino kar trenutno priporoča uradna medicina je uporaba raznih vedenjskih terapij ( dve uri tedensko…), bolj motečim pa so začeli predpisovati antipsihotik Risperidal. Nikakor nočem zmanjševati vrednosti vedenjskih terapij, spominjajo me le na vožnjo avtomobila z zategnjeno ročno zavoro. Saj je res – počasi se daleč pride, pa vendar, če je mogoče zavoro vsaj malo popustiti, je vredno poizkusiti. Če imamo zlomljen prst, ga ne bomo zdravili s fizioterapijo. Najprej sanacija poškodbe, šele nato pride na vrsto fizioterapija.

In katere preiskave bi bilo smiselno opraviti? Glede na cel spekter simptomov, ki se pojavljajo v avtizmu, se precej govori o različnih vzrokih za bolezen. Pa vendar  teorija o moteni metilaciji pojasni največ simptomov. Na kratko: metilna skupina je osnovni gradnik v vsej organski kemiji, njen glavni vir v našem telesu je aminokislina Metionin in iz nje izpeljani S-adenozilmetionin ( SAM ), ki po celem telesu sodeluje v več kot 400 različnih reakcijah – od gradnje DNK do tvorbe nevrotransmiterjev…V tej metilacijski zgodbi igrajo pomembno vlogo tudi vitamini B6, B12, Folna kislina, Trimetilglicin in minerali Magnezij, Cink, Molibden, ki med drugim skrbijo, da se po oddani metilni skupini nastali Homocistein ne bi škodljivo nalagal v našem organizmu, temveč se pretvori nazaj v Metionin, en del pa preko Cistationina in Cisteina v Glutation, ki je človekov najpomemnejši antioksidant. Še prav posebej pomembno vlogo ima prav pri izločanju Živega srebra in ostalih težkih kovin iz telesa. Pri ljudeh z avtizmom pa so opazili nižje količine Glutationa in ( posledično ? ) bistveno več oksidiranega Glutationa v primerjavi z aktivno – reducirano obliko. Teorija o moteni metilaciji tako ponuja tudi možno razlago, zakaj se na področju zdravljenja avtizma tako pogosto izkažejo koristni dodatki naštetih vitaminov, mineralov, melantonina, SAM-e, razstrupljevalni postopki… S preiskavami bi torej morali slediti celotni poti metilacije in meriti količine Metionina, SAM, S-adenozilhomocistein ( SAH ), Homocisteina, Cistationina, Cisteina, Glutationa, kot tudi antioksidativnih encimov Glutation-reduktaze, Glutation-peroksidaze, Glutation-transferaze, Katalaze, SOD. Za težke kovine, predvsem za Živo srebro in Aluminij pa velja, da ni dovolj določanje v urinu in krvi, pač pa je potrebno opraviti provokacijski test, s katerim se preizkusi, koliko težkih kovin se izloči iz telesa po zaužitju enega izmed razstrupljevalnih reagentov.

In kakšna je povezava med cepivi in teorijo o moteni metilaciji?

Živo srebro – Thimerosal – v cepivih: znano je, da Živo srebro inaktivira SAM, njegova tarča so žveplove SH vezi v vseh tkivih in od vseh aminokislin sta to prav Metionin in Cistein, tarča pa so tudi številni encimi. Zaradi tega se za izplavljanje Živega srebra iz telesa uporablja DMSA, DMPS, N-acetil cistein, Alfa-lipoična kislina in Glutation, ki so vse žveplove spojine. Če se Živo srebro torej veže na enega izmed členov metilacije s tem gotovo vpliva na potek oziroma kapaciteto metilacije, še najbolj prav v možganih, kjer so nekatere najmanjše celice zaradi nizkih količin Glutationa še prav posebno občutljive. Glede na večjo pojavnost avtizma pri fantkih pa je tudi že dokazan sinergijski vpliv testosterona in Timerosala. Farmacevtska industrija po letu 2000 na priporočila raznih inštitucij sicer poskuša nadomestiti Timerosal v cepivih z manj  škodljivimi substancami, vendar pa je med poznanimi baktericidi, fungicidi, …..cidi možna izbira le med večjim in manjšim zlom. Neškodljivega ni.

Virusi v cepivih: objavljenih je precej raziskav o povezavi med cepivi, avtizmom in vnetji črevesja.V povezavi s prepustnim črevesjem se najpogosteje omenja cepivo MMR –  virus ošpic so v neki preiskavi našli v vnetem črevesju kar v 83% pacientov, ki so imeli avtizem in le pri 7% od tistih v kontrolni skupini. Večkrat pa so že bile dokazane tudi povečane količine protiteles ošpic v cerebrospinalni tekočini oseb z avtizmom. Navadno se nepravilnosti v prebavi pri avtistih opazi pri analizi urina, v katerem se navadno ugotovi povečana prisotnost glutena in kazeina. V kolikor pa prebava ne deluje pravilno, lahko pride kaj hitro do pomanjkanja bistvenih elementov za pravilen potek metilacije. Paradoks je, da se navaja kot možen vzrok avtizma okužba z neznanim – imaginarnim virusom v času nosečnosti ali po rojstvu, izključuje pa se nevarne – že poznane viruse zgolj zato, ker so bili inicirani s cepivom.

Utemeljeni so sicer pomisleki, da lahko otrok stakne virus tudi brez cepiva, kot tudi, da so viri Živega srebra poleg cepiv tudi okoljska onesnaženost in pa že prenatalna izpostavljenost  iz amalgamskih zalivk v zobeh matere kot tudi iz prehrane matere z ribami z visoko vsebnostjo Živega srebra med nosečnostjo in dojenjem.

Vendar pa:

  • epidemiološke statistike so dokaj dobro vodene in če bi se po izbruhu kakršnekoli bolezni povečala pervalenca avtizma, bi to že vedeli, saj farmacija ne bi zamudila priložnosti, da cepiva opere sumov o povezanosti z avtizmom – verjetno bi nam proti tej bolezni že ponudili cepivo.
  • podatki za okoljsko onesnaženost posameznih področij so znani in ni podatkov, da bi bila na teh območjih – npr. v Idriji večja pervalenca avtizma, sicer bi to že vedeli, saj farmacija ne bi zamudila…
  • prenatalno izpostavljenost je mogoče dokaj enostavno meriti in objavljenih je že več preiskav s tega področja. Če bi obstajala kakršnakoli vzročna zveza s pervalenco avtizma, bi to že vedeli, saj…

Precej pa se govori o genski deformaciji kot vzroku avtizma. Največ se omenja fragilni x kromosom, ki naj bi bil prisoten pri približno 15 % otrok z avtizmom. Vendar pa je bistveno pogostejša neka druga genska motnja – okrog 80 % otrok z avtizmom je fantkov. To je torej glavna genska deformacija današnjega časa – roditi se v moškem telesu, po možnosti s povišanim testosteronom.

Seveda so ljudje različno občutljivi na posamezne vplive iz okolja. Razlike se pojavljajo po spolu, etničnih skupinah, življenskem okolju… vendar pa resno govoriti genskih deformacijah kot vzroku za avtizem enostavno ni mogoče.

Torej, kako naj za konec odgovorimo na vprašanje: kje smo ga v zadnjih dvajsetih letih tako zelo polomili, da se je pervalenca povečala s 3 do 4 na 10 000 otrok na zdajšnjih 3 do 4 na 500 otrok ( glede na spol – več kot 1 na 100 fantkov )?

Nekateri trdijo, da njihove preiskave  dokazujejo, da so cepiva najpomembnejši faktor za razvoj avtizma, drugi pa iščejo vzroke vsepovsod drugje in trdijo, da njihove preiskave dokazujejo ravno nasprotno, da so cepiva popolnoma varna. Vse skupaj še najbolj spominja na prerekanje o tem, ali je bila prej kura ali jajce. Kje je Prešeren, da bi zaklical: Le čevlje sodi naj Kopitar ! Naj končno že enkrat utihnejo tisti, ki s pomanjkljivimi statistikami v rokah proizvajajo nove in nove stereotipe. Kljub številnim preiskavam, ki  povezujejo Živo srebro z avtizmom, še vedno trdijo, da ni ( še ) dokazano, da lahko majhne količine Timerosala v cepivih sprožijo avtizem. Kot da bi iz tega logično sledilo, da pa je dokazano obratno, da nizke količine Timerosala v cepivih ne povzročajo avtizma. Da je celo zdravo za otroka, če mu vbrizgamo v telo takšen strup. Takšna preiskava še ni bila in nikoli ne bo narejena. Le kdo bi pri zdravi pameti dovolil na svojem dojenčku takšen preizkus?

O vzrokih avtizma in možnih terapijah je mogoče bolj ali manj strokovno razpredati zelo na široko, vendar pa vse poti vodijo v Rim. Prej ali slej pristanemo pri cepivih. Parafrazirani Shakespeare bi se dandanes vprašal: Cepiti ali ne cepiti; to je zdaj vprašanje.

Ali bodo starši sami pretehtali vse pozitivne in negativne učinke cepljenja ali pa bodo to prepustili komu drugemu – npr. Inštitutu za varovanje zdravja, bi morala biti zgolj njihova lastna odločitev. Država pa bi morala poskrbeti za nepristransko obveščenost, česar trenutno najbolj primankuje.

Moram pa poudariti, da sem med preučevanjem avtizma srečal v zdravstvu tudi izredne ljudi, odprtega duha, čuteče in predane delu v pristni skrbi za človeka. Tudi na tem mestu se jim zahvaljujem. 

Budanje, 27. 4. 2007                                                     Danilo Koren