1) Zakaj imaš pogostokrat občutek, da nisi vredna nič oz. manj kot drugi?
Ta občutek imam velikokrat zaradi tega, ker sem že od malega bila nekoliko drugačna od ostalih in me, razen redkih izjem, nikoli niso sprejeli kot nekoga sebi enakega. To pa zaradi mojih napak – oči, bolezni, načina razmišljanja (vedno se mi je zdelo da razmišljam zelo drugače), priimka, višine, pa tudi to, da sem bila na nekaterih področjih npr. glasbi nadpovprečno dobra.
2) Zakaj pogosto reagiraš neobičajno, otročje?
To vprašanje se deloma povezuje s prvim.
Torej, kadar se zgodi neka podobna situacija kot nekdaj in v kateri sem takrat bila zelo »ranjena«, takrat preprosto znorim. Ne vem kako naj reagiram.
Ne vem kako naj reagiram tudi takrat, kadar v meni nastane nek čuden občutek, ki ga ne morem prenašati, najraje bi renčala kakor Simba iz Levjega kralja (kakšen krat sem kakor mačka, vendar na skrivaj to počnem), vendar se to ne sme, a hkrati ne vem kaj naj storim. Sem tako negotova, vse se mi zdi zamegljeno in izhod tako daleč, vendar so to ponavadi take malenkosti, da ni vredno spraševati po njih.
Tudi takrat znorim.
Takrat je običajno za mene da brcam z nogami v zid, kot , da bi brcala žogo (najboljši način, da me odkriješ kdaj sem živčna, jezna, ne vem kaj narediti), se skrijem, zbežim, v najslabših situacijah lahko se grizem, tolčem z glavo ali s hrbtom v zid, ampak nikoli nič ne storim drugemu.
Sedaj sem se navadila, da v milejših situacijah, ko tisti neznosni občutek ni tako intenziven, da ga še lahko kontroliram in ne spuščam niti čudnih glasov, se samo nasmejim sama sebi in svojim neumnim stvarem, ponavadi me kdo vpraša zakaj to počnem, rečem, da samo tako, vendar mi ne uspe vedno.
Trenutno se trudim iskati način, da me ne prizadenejo takšne stvari kot enkrat, pa tudi, da ne reagiram na ton glasu, vendar nisem še našla načina. Zelo se bojim, da se ne ponovi vse od prej.
Ne briga me več, če me kdo ogovarja, saj jaz vem kaj je resnica in to je edino pomembno.
Upam, da bom kmalu prenehala z vsakim otročjim obnašanjem v posebnih primerih, čeprav mi bo to zelo težko in bom najverjetneje potrebovala nekoga, ki me bo naučil, kako moram kdaj ravnati, čeprav vem, da to ni normalno.
Mislim pa, da je v nekaterih primerih tudi ranjen otrok v meni, pa mi takrat razum ne pomaga veliko.
3) Zakaj se težje odpreš?
Težje se odprem vse dokler ne začutim, da je oseba, s katero sem v stiku, nekdo zrelejši in da me bo razumel, ne pa obsojal zaradi mojih napak. Ko to začutim, mi ni problem se odpreti. Problem je v tem, da nočem več biti tolikokrat prevarana in ranjena zaradi svoje naivnosti, pa mi to služi kot neke vrste preventiva, testiranje. To ugotovim tako, da postavim različna vprašanja, ter potem vidim po odgovorih kakšna naj bi bila oseba. Tako se zaščitim od možnih »budal«.
4) Kakšnim ljudem zaupaš?
Kako veš kdo je kakšen?
Kako hitro se lahko odpreš?
Kar se tiče zaupanja v ljudi, pravim tako. Vedno bodi previden, a ne naiven. Že prvi občutek ti po navadi pove kdo je kakšen, preprosto čutiš energijo, ki od njega prihaja do tebe. Ker pa se zgodi, da te ta občutek kdaj vara, lahko to ugotoviš po samo nekaterih odgovorih. Tako si jaz pomagam. Ko sem stoprocentna, da me ta občutek ne vara, zaupam.
Ampak je najboljše, da gredo mimo dva pogovora, pa da lahko potrdim kako se ujamem z nekom in kje se nam poklapa energija.
Včasih, če res ne vem, kdo je kakšen niti po vprašanjih, ki jih zastavim »mimogrede«, je najboljše, da gre mimo več pogovorov. Imela sem tudi že tak primer.
Jaz osebno zaupam ljudem, ki so preprosti, sproščeni, prijetni, prijazni, simpatični odprti in te ne obsojajo, sovražijo nepravičnost (jaz »gorim« proti temu), ter imajo podobno razmišljanje kakor jaz, da z lahkoto najdemo teme za pogovor, pa tudi, da ne govori z zaničevalnim, jeznim, resnim, brezbrižnim, velelnim, naveličanim ali tem podobnim tonom. Takih ne prenašam. To me razjezi in užali.
Ampak, predvsem je glavni pogoj, da je ta nekdo razumevajoč in pripravljen sprejeti drugačnost. To kar hitro opazim oz. Začutim.
5) Kaj je pogosti razlog tvojih slabih dni?
Razlog mojih slabih dni je največkrat situacija, v kateri se ne znajdem, podobna kateri iz preteklosti, situacija, kadar me nekaj razjezi, nečesa ne prenašam (npr. kričanje, obsojanje, žaljivke, ostra kritika, neprimeren ton glasu, občutek, da me kdo ne mara), kadar ne vidim izhoda, ne vem kaj storiti, to v meni sproži še dodatno nesigurnost, ki je ne prenašam, vse to pa sproži čustva, ki jih zelo težko nadziram brez »odklonov« in čudnega obnašanja in nato delujem »nenormalna«. Pa tudi, kadar ne vem kaj storiti, da bi bilo drugače, bolje. Ponavadi mi je po izbruhu ali podobni situaciji, potrebno nekaj časa da se povrnem od »šoka«, ter nekaj, kar me potolaži in pomiri. Običajno je to kakšen pliš ali kateri drugi predmet, na katerega sem zelo navezana in ga takrat objamem. Ampak pogostokrat poskušam, da si ne pokvarim celega dneva zaradi ene take situacije in negotovosti, občutka drugačnosti, nenormalnosti in žalosti. Pa se takrat najraje zaupam (če mislim, da se lahko), ali se poskušam nekako potolažiti, da se lahko borim naprej.
6) Česa se bojiš?
Bolj od vsega se bojim, da bi se ponovilo tisto, kar sem prej doživljala, ter, »nedaj Bože« še kaj hujšega. Npr. bojim se ostati prezrta, osramočena, neljubljena, obsojena, zaznamovana, osamljena zaradi tega, ker sem »bolana v glavi« oz. »mi možgani ne delujejo pravilno« oz. »sem umsko prizadeta« kakor so me nazivali sošolci v osnovni šoli. Tega se najbolj bojim.
7) Kaj te najbolj razžalosti?
Razžalostijo me žalostni filmi, nekatere žalostne pesmi, ko je nekaj narobe, a ne morem nič storiti, občutek, da sem manjvredna, da sem nižja. Občutek, da nič ne znam, da sem slaba, da delam samo napake in se ne naučim nič iz njih, ter jih ponavljam, da mi vse gre narobe, občutek brezupa.
Takrat poskušam pobegniti od sebe, ampak mi ne uspeva.
Potem poskušam, da se nekako osrečim, če že ne morem zbežati od tega. Vsaj, da mi ni potrebno jokati. Razžalosti me tudi, ko vidim, da se dogaja nepravica, sovraštvo (ni pomembno ali meni ali drugim), ko vidim prijatelja v težavah, a ne vem kako naj mu pomagam in ne morem nič, ne najdem nobene ideje, kadar vidim trpljenje ljudi po svetu in vem, da ne morem nič storiti. Zato gledam na to, da se skoraj nikoli ne razžalostim. Npr. nočem gledati poročil, pogosto rečem »Nočem tega gledati, ko pa vem, da jim nikakor ne morem pomagati. Ampak najbolj me razžalosti, kadar vidim nekoga, da preživlja podobno, kakor sem jaz, nedolgo od tega, ali pa še slabše stvari. Ne maram takih situacij.
8) Česa nikakor ne moreš prenesti?
To vprašanje se navezuje na prejšnje. Torej, težko prenašam krivico, sovraštvo (čeprav moram tudi sama kdaj sovražiti, čeprav ne bi želela), izkoriščanje, žaljenje (psihično in fizično – oboje sem že poskusila na lastni koži), zanemarjanje, neiskrenost, podcenjevanje, prezir, ogovarjanje, hvaljenje (ni pomembno, če se te stvari dogajajo drugemu, ali meni). Ter seveda tisto, kar sem omenila v prejšnjem vprašanju, pa ne bi dvakrat ponavljala. Ampak ne vem, kako pa bi prenesla, če sploh bi, če bi se mi ponovila zgodovina.
9) Največja slabost?
Bojim se jokati. Težko mi je jokati se, tudi, če imam grenkobo v očeh in me zelo pečejo, kakor, da bi imela gorčico na njih, dobesedno. Hvala Bogu, sedaj sem počasi spet začela jokati, po pol leta nejoka.
Mogoče je to zaradi tega, ker so mi ljudje večkrat govoril da jem “jokalica”, ali, da se smilim sama sebi, če jočem. Kot “mamina hčerkica” in podobno. Še sedaj se sprašujem, če je to mogoče res. Še vedno si govorim, kako sem močnam kakor kamen, da ne jočem, čeprav vem, da to ni dobro. Tudi to se bo enkrat spremenilo, prepričana sem.
10) Kakšen je problem tvojega vklapljanja v okolico?
Problem vklapljanja v okolico je od vedno bil predvsem ta, da sem bila drugačna od drugih, drugačnega razmišljanja, vsi so mi bili nekoliko čudni…
V nižjih razredih sem se še želela vključiti, ampak me niso imeli za enako njim, kot npr. “zgini, ti nisi kot mi”. Nihče iz razreda, pa niti paralelnega razreda. Se ni hotel igrati z mano. Priznam pa, da se od vedno bila raje z učitelji kot z učenci. Tako sem si našla drugačne načine preživljanja šolskih dni. “Ubijala sem čas”, ampak dobesedno. Prepevala sem si, družila sem se predvsem z zelo mlajšimi od sebe in z odraslimi, hodila sem risati risbice in se pogovarjati v tajništvo, s tajnico sva bili prijateljici, hodila sem obiskovat kuharice, pogovarjala sem se z njimi “kakor velika”, jim prepevala, pomagala pospravljati, včasih sem dobila kakšen posladek, dobesedno sem bila njihova “ljubljenka”. Vedno sem imela kakšno igračko v šoli, ali knjigo, pa sem se tako zamotila. Od vedno sem rada brala, predvsem knjige o živalih, znanosti, čebelah, konjih, stvareh, o vsem kar me je zanimalo v nekem obdobju in znala sem se pogovarjati veliko stvari. Npr. Vedela sem na pamet celo enciklopedijo psov, risala sem pse na prosojnicah, enkrat celo imela predstavitev dalmatincev, knjigo sem nosila v šolo, pa tudi plišev sem imela ogromno. Enega vedno v šoli. Tako da družbe nisem niti pogrešala. Šele v zadnjem razredu sem se začela nekako pogovarjati z ostalimi, se smejati z njimi, čeprav ni šlo vedno gladko. Pred tem se je, že od vrtca, dogajalo marsikaj, vendar ne bi o tem.
Problem je bila tudi veroizpoved. Vsi so hodili k verouku in k skavtom, le jaz in še en sošolec nismo, pa je bil tudi to eden od problemov.
Mislim, da je bil problem tudi v tem, da sem na zabavo, druženje, preživljanje prostega časa in bilo katere druge stvari, gledala drugače, veliko bolj odraslo. Recimo, z 12. leti sem imela najraje knjige o možganih, obnašanju, zdravju, organih in psihologiji. Pa tudi sedaj vem še veliko stvari in veliko me jih še zanima. Od takrat nisem veliko pozabila.
Čeprav ima v bistvu vsak otroka v sebi, samo ga večina noče ali ne zna aktivirati, kar bi bilo včasih dobro. Ni se dobro sramovati otroka v sebi, to je del nas in vsak bi moral tega otroka prepoznati, ga spoštovati in ga včasih izpustiti iz sebe, iz odraslega okvirja.
Imam idejo, vendar je neuresničljiva. A to je, da bi enkrat na pol leta obstajale delavnice za odrasle, kjer bi lahko bili otroci in ne bi bili nič “čudni” in “nenormalni” zaradi tega, kakor sem jaz, ki se še vedno igram z igračkami in ne razumem zakaj drugi tega ne razumejo, zakaj je to čudno in zakaj ne smeš s sabo igračke nesti npr. v šolo in kaj je tu tako čudnega, da je vredno posmeha.
Na teh delavnicah bi bilo dovoljeno se igrati z igračkami, lahko bi tudi rignil ali prdnil po nesreči, ne bi bilo “ponarejenosti”, ki jo tako zelo sovražim, da se ljudje skrivajo za okvirji kulture, čeprav se za vljudnostjo lahko skriva zelo nesramen človek. Tam bi morali biti odkriti, govoriti samo resnico, ali zamolčati kakšno stvar, lahko bi se igrali mamice in očije (mislim igrice, ne spolni odnos), družabnice, imeli bi delavnice risanja, igranja z žogo, lovili bi se, igrali “črnega moža”, oblačili po otročje, če bi si zaželeli in podobne stvari. Mislim, da bi bilo to dobro, saj bi tako vsak aktiviral otroka v sebi in ne bi bilo toliko depresij ali drugih psihičnih težav, ker se zaradi meril družbe, večinoma bojimo biti otroci, kar ni dobro.
12) Kaj je razlog, da pogosto razmišljaš o pametnejših, zrelejših stvareh, za odrasle?
Temu je razlog ta, da imam veliko slabih izkušenj, da preprosto ne morem o nekaterih stvareh razmišljati nezrelo. Preprosto se želim izraziti, najti pametne rešitve. Jaz mislim, da sem v nekaterih stvareh bolj izkušena, pa o njih zato včasih razmišljam zrelejše.
Čeprav pa sem od vedno, že od malega želela biti odrasla, čeprav nisem bila niti približno. Pogostokrat sem bila “mali profesor”, npr. Učila mamo in druge o kakšnih stvareh, zanimalo me je koliko so ljudje razgledani… Bila sem npr. mala enciklopedija psihologije, živali (od vedno so me zanimale), logike, glasbe (imam absolutni posluh in sem popolni talent za to), pisanja in branja, risanja… celo šteti sem znala do bilijona že pred vstopom v osnovno šolo, brala sem pa že zelo hitro in lepo (začela sem s štirimi leti in pol), znala sem tudi že pisati vse črke (pisane, tiskane, velike, male), tudi zrcalno in seštevati do 100.
Mogoče pa tudi zaradi tega, ker želim (če že sebi ne morem), da nekomu pomagam in mu s tem polepšam življenje, da ne gre skozi podobne stvari kot sem jih sama poskusila, a že ta ideja je “zrelejša”.
No, nisem pa pozabila na t.i. otroka v sebi.
Lahko me preprosto definiraš kakor “genij v otroku”. Saj sem še vedno v bistvu otrok, čeprav sem po eni strani vedno želela biti odrasla. Npr. V nekaterih stvareh sem zelo pod povprečno razvita. Npr. v samostojnosti, težko sem bom znašla sama, saj ne vem kako naj kaj naredim, ne vem pomena stvari (pri meni mora vse imeti nek pomen, smisel), obsedena sem z detajli oz. malenkostmi, katere me lahko kaj hitro spravijo iz tira, imam zelo “otročje” reakcije, velik poudarek imam na čustvih, sem izredno občutljiva na dotik, zvok, okus, vonj in tako naprej. Tudi od kakšne čudne svetlobe me zna kar zelo boleti glava, tudi od gledanja na prosojnico, kar mi je mučno. Raje gledam v tla ali v nebo, kot pa naravnost, vedno pa v neko točko. Ne poznam dobro kulture, imam kakšne čudne pozicije rok, telesa, obnašanja, moram imeti ob sebi nek predmet, na katerega sem navezana, moram verjeti v nekaj, svet je zame zmeden in strašljiv, sama se ne znajdem brez pomoči, mora biti vse predvidljivo, ob majhnih spremembah v planu ponorim, ker postanem zmedena, ne znam si narediti čopa, kitke, oprati glave, težko si zavežem vezalke, nedolgo nazaj si nisem znala zlikati in zložiti majice, za vsako stvar rabim temeljite in podrobne inštrukcije, po možnosti da mi nekdo še primer navede ali pa pokaže kako, ne vem kako se komu približati, kaj in kako govoriti, ne prepoznam tona govora, mimike, telesne govorice sploh ne poznam, imam zelo premehke gležnje, pa se pogosto spotikam pri hoji ali hodim nepravilno (telesna drža, hitrost), težko lovim žogo, ne poznam pravil komunikacije, težko sem vljudna…
Mislim, v glavnem ne znam osnovnih stvari, medtem, ko se po pameti lahko primerjam z ostalimi.
Kakšen krat sem res zelo zelo otročja, čeprav me to moti. Za teorijo, ideje, poskuse, razmišljanje (razmišljam nepretrgoma, tudi ko spim, v sanjah razmišljam o situacijah in primerih, o ustvarjanju, sreči, problemih, odnosih, prijateljstvu, idejah… težko ne mislim na nič ali sedim pri miru, tiho in brez premikanja (večinoma zibanja), na točno določenem mestu, ali, če sem prisiljena v nekaj…) in aktivnosti pa ni nikakršnega problema. Moram reči, da imam vedno kakšne dobre (čeprav včasih tudi neumne) ideje in sem zelo ustvarjalna in kreativna. Rada izdelujem čestitke, slikam, rišem, ustvarjam stvari iz papirja, sem zelo inovativna, si izmišljujem nove pesmice, melodije (imam že štiri ali pet svojih, univerzalnih, melodij in jih igram na violini), rada igram ob prvem poslušanju neke pesmi, in jo že znam igrati na violino brez not in brez predhodnega poslušanja. Uspeva mi pa tudi zelo tehnično dobro. V bistvu sem bolj ali manj samouk, saj imam le 4 razrede glasbene šole (v treh letih). Znam zaigrati labodje jezero, ki sem se ga naučila popolnoma sama, na klaviaturo sem znala osnove igranja že pri sedmih letih.
Dogaja pa se mi, da kadar razpravljam (jaz temu pravim “filozofiram”) o kakšnih stvareh, mi kdo rad reče “od kje tebi 17 let” in jaz samo gledam in ne vem kaj bi rekla. Dostikrat se samo nasmejem in rečem “pač”. Vseeno mislim, da sem še prevelik otrok zaradi naštetih napak in ne morem reči, da sem “odrasla”.
13) Kaj te naredi srečno?
Srečna sem, ko vidim, da sem kljub napakam nekaj vredna, ko imam občutek, da sem ljubljena, ko znam, da sem storila neka kar sem želela in da mi je uspelo (napaka je tudi, da zelo težim k popolnosti in za mene ni vedno dovolj dobro, kar naredim, četudi za drugega po možnosti je), kadar vem, da lahko nekomu pomagam, ali sem pomagala (vsaj malo). Osreči me tudi občutek moči in upanja (prav poseben občutek, ki ga doživljam zelo intenzivno, ponavadi se zibam, plešem, maham z rokami, če pa tega ne smem, gledam v nebo ali skozi okno), katerega se ne da opisati. Srečno me povzroči tudi občutek, da imam dovolj notranje moči za nadaljnjo borbo. Zato se velikokrat želim osrečiti, sploh pa takrat, kadar sem žalostna, iznervirana, jezna, užaljena, ranjena ali v brezupu.
14) Kaj ti daje moč na naprej?
Moč za naprej mi daje želja da, (če že nisem mogla sebi), vsaj nekomu olajšam življenjsko pot, da svoje izkušnje in napake spremenim v nekaj dobrega, uporabim za nasvete ideje, za karkoli, samo da bo nekdo imel kaj od tega. To si zelo želim. Pa tudi, če samo z enim nasvetom, z malo denarja, samo, da nekaj malega naredim za srečo drugega, to mi daje notranjo moč za naprej, in seveda doseči svoje cilje. To želim uresničiti, ko bom starejša.
Moč za nadaljnjo borbo mi daje občutek moči, če sem vse do sedaj lahko izdržala, zakaj le ne bi še teh nekaj težav?
15) Zakaj ti toliko pomeni folklora, glasba…?
To mi je zelo pomembno, saj za glasbo živim. Lajša mi žalost in težave, čutim jo cela, glasba je nekje globoko v meni, ona me usmerja, ona me premika, jaz jo nadpovprečno čutim, vsa jo čutim, zelo intenzivno, res je to poseben občutek vibracije, ki se ga ne da opisati, je pa zelo prijeten, jaz temu pravim “angelski”. Glasba me osrečuje (pa naj bo to petje, igranje na inštrument, plesanje…). Zelo rada imam ritem, zelo ga čutim in na katerikoli inštrument se lahko naučim igrati, če imam le možnost (mislim glasbilo). Rada imam težke, zahtevne ritme, ki jih ni lahko razumeti, vendar so meni najlažji za jih razumeti. Celo sem izmislila način, kako lahko nekoga, ki ne čuti ritma, naučiš izvajati zelo zahtevne ritme. Kakor tudi, da nekoga, ki s težavo ujame intonacijo, naučiš peti točno. Vse je matematika, vse je logika, vse je v načinu, v formuli, v času, sekundah, razdalji, številih, v početju več stvari hkrati, vse so finte in jaz te finte zelo dobro poznam, saj sem jih večkrat preizkusila in jaz vse počnem po določenih pravilih oz. “fintah”, ki so večini neznane ali nelogične, meni pa zelo pomagajo pri opravljanju stvari. Glasba je res ena tistih stvari, ki jo čutim kakor nek svoj organ, še bolj intenzivno, ona mi poganja organizem. Ona me uteši in me usmerja. Takrat lahko letih, lebdim…;)
Folkloro imam zelo rada iz podobnih razlogov. Npr. všeč mi je, ker imamo ples (pri katerem ne potrebuješ neke gracioznosti, saj mi to dela težave), petje, orkester, vse v enem. Meni je učiteljica potrdila, da sem res genijalni talent za glasbo in ritem. Čeprav sem jaz to od vedno vedela, saj so mi vsi to govorili, tudi prva učiteljica violine in tista, ki vpisuje v glasbeno šolo, jaz tega do tedaj nisem verjela. Sedaj pa trdno verjamem v ta dar.
Res je, da imam pri “kolu” kakšen krat probleme, predvsem ob počasnem ritmu, saj sem eksplozija in mora vse biti hitro, da sem lahko učinkovita. Počasni premiki mi delajo težave, pa tudi zaporedje premikanja pri koreografiji. Pri hitrih kolih sem pa ena najboljših. Npr. “švrljig”, eno od najtežjih kol (makedonsko), sem edina znala “igrati”, poleg učiteljice, saj imam dobro sposobnost osredotočanja na nek gib ali neko točko in takrat ne mislim na nič drugega. Temu se reče popolna koncentracija. A to lahko počnem le, če me stvar, ki jo počnem, res zanima.
Folkloro imam rada tudi, ker sem sploh nora na etnologijo, običaje, kulture, ljudi, rase, pokrajino, geografijo (družbeno), rada imam tudi naravo in njene značilnosti (pomirja me če vidim kontraste (npr. rdečo streho in modro nebo, belo ali makadamsko barvo steze in zeleno, lepo travo. Meni so všeč le določene vrste trave, ne vse. Všeč mi je če gledam vodo, slap, poslušam šumenje vode, ko dežuje, rada gledam vodo, ki se peni, tisto belo, na tisto sem nora. Zelo mi je všeč…), vedno so me zanimali običaji in verovanja ljudi, njihov način življenja, dejavnosti, to me še sedaj zelooo zanima. Všeč mi je tudi, če vidim nekoga v narodni noši (ni važno od katere države, ali pokrajine, vse so mi zelooo všeč), kako stoji v lepi pokrajini in ima v rokah kaj iz lesa (nora sem na rjavo barvo, ker je topla barva in imam posebno čustvo do nje).
Folklora je dobra zaradi tega, da se ohranijo stari običaji navade, da se lahko kaj naučimo o tedanjem načinu življenja….
Da ne zatone vse v pozabo. Folklora je del mene, rada imam tradicijo, rada sem tradicionalna, rada imam tradicionalne stvari v hiši. Zelo mi je všeč občutek, ko imam na sebi narodno nošo, to je res poseben občutek, občutek posebne radosti. S folkloro pomagaš, da se ne pozabi tradicija, kultura in prej omenjene stvari.
16) Zakaj imaš močno željo delati na kakšnih projektih, ko boš starejša (a že sedaj bi želela), da pomagaš ljudem?
Mislim, da sem o tem že govorila v prethodnih vprašanjih, tako, da ne bi spet še enkrat vsega poavljala. Najprej zaradi tega, ker želim svojo težko preteklost izkoristiti čim boljše, kot se da, da bo nekomu boljše.
Mislim, da ti to daje občutek radosti in sreče.
17) Kaj še lahko poveš o sebi, o izkušnjah, zakaj pišeš knjigo?
Hmm…o sebi lahko povem to, da sem običajna najstnica z vrlinami in slabostmi. Ne želim preveč govoriti o sebi, ter se izpostavljati, že to kar sem tukaj napisala je preveč. Predvsem zaradi tega, ker sovražim hvaljenje in zato, ker imam še vedno občutek, da sem manjvredna, neumna in drugačna. Mislim, da se bo s časom to spremenilo in, da bo izginilo.
Tako, da za zdaj nočem reči več ničesar o meni.
Knjigo “Dekle z imenom Sladjana / Devojka sa imenom Slađana” pišem zato, da izpostavim kulturne razlike, povdarim razumevanjedrugačnosti, da predstavim malo slovensko in srbsko folkloro, razlike v veroizpovedi, običajih, glasbi, jeziku, mentaliteti. Povdarjena je kulturna integracija, čustva in razmišljanje. Glavna junakinja je v nekaterih stvareh zelo podobna meni in podobno razmišljava. Ima nekatere dele mene v sebi. Ampak pišem jo predvsem iz enega razloga; da narod dojame, da ni nič narobe biti drugačen, da skozi knjigo izrazim kakšne svoje občutke – prenesene v drugo, drugačno osebo, da povdarim razumevanje drugačnosti, da se zmanjša tisto, kar se je dogajalo meni. Ne vem, kdaj bo končana, saj sem sedaj na polovici tega življenjskega romana izmišljene, pa vendar tako zelo resnične deklice, ki ponazarja probleme otrok po svetu in nimam veliko časa za pisanje. Če hočem napisati novi odlomek, moram obvezno imeti neko barbiko pri sebi (dajejo mi pametne in noro dobre ideje), da se igram kakšen prizor z njimi, moram pa tudi razmišljati in biti zelo skoncentrirana na razmišljanje o temah v knjigi, da si lahko izmislim nadaljnje poglavje, predvidim kaj naj bi bilo, da lahko napišem učinkoviti dialog, povezano poglavje in dobro nadaljevanje. To je veliko dela.
In potrebna je velika doza koncentracije, pisanje samega poglavja pa ti lahko vzame tudi nekaj ur dnevno. Potrebno je še veliko dela na knjigi, vendar upam, da bo napisana čim prej, da se lahko lotim druge stopnje dela, to je popravljanje in dodajanje stvari, čustev…
Toliko o tem.
18) Ali bi lahko kaj povedala o svoji diagnozi, kako si prišla do nje, kako ti je pomagala?
Ni me sram povedati, imam namreč Aspergerjev sindrom. Na začetku, ko sem dobila diagnozo, sem bila zelo depresivna, vse sem enačila nekako s tem, da je z mano „nekaj narobe“, da je to „nekaj nenormalnega“, jaz pa, da sem „bolana v glavi“.
Kako sem dobila diagnozo…
Torej, moja sestra je defektologinja po poklicu, pa je enkrat, pred nekaj leti, to omenila meni in mami. Jaz si tega nisem še znala objasniti in torej sem potisnila v sebe vse skupaj in pozabila. Ko smo v 2. letniku ekonomske gimnazije govorili o avtizmu, je učiteljica omenila nekaj značilnosti. Moja takratna „prijateljica“ Tadeja (s katero smo se čez nekaj časa dokončno skregale, zaradi nekaterih stvari pač) je takrat omenila, da se jaz ne znam obnašati in da me zelo prepozna notri. Potem me je cel dan klicala „avtist“ hehe, nisem mogla kaj, da se temu ne nasmejem. Če sem iskrena, sem ob pogledu na avtiste in Aspergerje, in vso to njihovo nadarjenostjo v različnih oddajah, tudi sama želela, da bi bila ena izmed njih, saj sem nekako v sebi slutila, da spadam tja, mi pa ni takrat noben doma kaj takega potrdil, jaz pa sem bila preveč nesigurna, da bi kaj takega vprašala.
Enkrat, ko so se doma pogovarjali o avtizmu, na televiziji pa so ravno nekaj omenjali, sem se spomnila takratnih sestrinih besed in ugotovila, da v bistvu nič ne vem o tem. Vprašala sem mamo: „Mama, kaj je to avtizem, ali ni sestra rekla, da imam jaz lažji avtizem, mama, mama, kaj je to?“ Mama pa mi je potrdila „Ja, Barbara je rekla, da te prepozna v nekaj značilnostih in da bi to lahko bilo to. Več pa si poglej na internetu, vse boš našla.“
In res, par dni sem kar redno brskala po netu. Najprej sem pomislila da sem „lažji avtist, oz. Visoko-funkcionalni avtist“, in sem mami rekla „Mama, vidi, vidi, jaz sem tu notri, mama, mama, to je vse res!“Ona si ni mogla kaj, da ne bi bila začudena, rekla mi je naj ji sprintam. Pregledovale smo to, nekaj stvari je bilo značilnih zame, veliko pa tudi ne.
Nato sem začela iskati dalje, stvari sem namreč morala priti do dna. Našla sem tudi podatke o „Aspergerjevem sindromu“ in da je to „lažja oblika avtizma“, najprej sem sprintala zelo malo, ko pa sem ugotovila, da je v bistvu skoraj vse znčilno zame, ne spadam pa točno v avtizem, sem si potrdila, da je to to.
Tudi mama je rekla, da je vse res in da me celo prepozna tukaj notri.
Tako smo poiskale naslov dr. Marte Macedoni – Lukšič in ji napisale obširno pismo, v katerem zaradi značilnosti (ki smo jih naštele) in težav (tudi te smo napisale), sumimo na možen „lažji avtizem ali Aspergerjev sindrom“, napisale smo tudi kakšna sem bila v preteklosti.
Ona nam je odgovorila in nam dala datum (manj kot en mesec), da se oglasimo. Oglasile smo se in ona je po dobrem dveurnem pregledu ugotovila „Ti nimaš avtizma, je pa sigurno, ti imaš Aspergerjev sindrom“…
Tako mi je postavila diagnozo, začela sem s terapijo in sedaj, ko vem da sem Aspergerjevka, mi je veliiikooooo lažjeee! Življenje se mi zdi veliko lažje, saj imam pomoč!
O diagnozi pa bi povedala:
„Hvala Bogu, sedaj vem, kakšen je vzrok moje drugačnosti in da nisem „bolana v glavi“, to je samo motnja, sicer doživljenjska, vendar imam zato sposobnosti, ki jih „normalni“ oz. „obični“ ljudje nikoli, niti v sanjah, ne bodo imeli. Imam možnost videnja sveta iz „spektroavtističnega“ vidika, in vem, da s tem lahko komu olajšam življenje, le spregovoriti moram. Sem namreč zelo zgovorna in me ni sram govoriti o tem.“
Če pogledam kdo vse od znanih ljudi je bil Aspie, kakor sem jaz, sem pa „ponosna, da sem Aspie, oz. da imam Aspergerjev sindrom!“
19) Zaključek?
Če vidite, da je nekdo drugačen, čuden, morda je kakor jaz, morda pa ima druagčno motnjo, drugačne težave, in zapomnite si, tudi avtisti, pa tudi ljudje z drugimi motnjami, težavami, boleznimi, si želijo družbe, čeprav se morda ne znajo približati, ali pa so preveč čudni in jih družba zavrača. Tisti, ki je večkrat zavrnjen, ne bo niti poskušal biti spet zavrnjen!
Sprejmite drugačnost, morda se za temi „čudnimi“ ljudmi skrivajo angeli, ki si jih vsak želi imeti in spoznati.
Če pa slučajno naletite na „Aspergerja“, bodite odprti, dal vam bo kar bo lahko, predvsem pa boste spoznali vidik sveta iz drugačnega zornega kota in boste lahko ponosni, da ste se z nečim obogatili! Drugačnost je ustvarjena zato, da izboljša svet, da ni svet v temi, da ni enoličen! Sprejmimo jo!
